Soteska Pekel

Prve poti ob divjih brzicah in mimo veličastnih slapov so pred stoletji nadelali oglarji, ki so tu dobivali les za postavljanje oglarskih kop. Nad in pod nedostopno sotesko je bilo več mlinov in žag, katerih ostanki so ponekod vidni še danes. V celoti se je ohranil zgolj Brancelj-Koširjev mlin na jasi pred Peklom. Odsek Slovenskage planinskega društva (SPD) pod vodstvom Froleta Strmiškega je maja 1904 nadelal poti do današnjega tretjega slapa in preko Pristave do petega slapa, 29. junija pa je sledilo slavnostno odprtje. Šele leta 1925 pa je odsek SPD, pod vodstvom domačina Martina Košute, z izgradnjo dodatnih poti, mostov in kažipotov za vso turistovsko javnost naredil dostopen še preostali del soteske. Do druge svetovne vojne so poti urejali številni zagnani Borovničani, združeni v Notranjski podružnici SPD, ki je imela v letih 1928-1934 sedež v Borovnici. V Peklu so zgradili tudi okrepčevalnico, tik pred vojno pa še zavetišče na Padežu.

Zavoljo druge svetovne vojne in povojne obnove vzdrževanje poti v Peklu ni bilo prioritetno. Šele leta 1952 so na pobudo odbornika Antona Petriča člani TVD Partizan Borovnica popravili poti, lestve in brvi. Leta 1955 so do Doma v Peklu napeljali elektriko s Pristave. Leta 1962 se je v Borovnici osnovalo Turistično olepševalno društvo, ki je pričelo z gradnjo večjega doma in gostilne, načrtovali pa so tudi kopalni bazen. Leta 1964 so lesene stopnice ob slapovih zamenjali za kovinsko konstrukcijo. Ker je zob časa vztrajen in neusmiljen, je bilo potrebno poti in brvi vsakih nekaj let obnoviti, zato so za ta namen leta 1975 ustanovili Planinsko društvo Borovnica ter 1993 znova Turistično društvo Borovnica. Ob 100. obletnici »odkritja Pekla«, 31. avgusta 1997, se je na vhodu v sotesko postavila lesena skulptura »peklenščka«. Leta 1998 je Planinsko društvo namestilo sodobna varovala, v kasnejših letih so bile zamenjane dotrajane lesene brvi in podesti na stopnicah, nameščene so bile nove smerne table. Glavna dela pa so bila končana šele leta 2013, ko je dr. Bogomir Celarc z ekipo naredil zadnji jekleni most pod petim slapom.

Dostop do Pekla je možen z avtomobilom ali peš, po lokalni cesti iz Borovnice. S parkirišča pri Gostišču Pekel (335 m) nas pot vodi čez travnik mimo obnovljenega Brancelj-Koširjevega mlina čez prvo brv na naš levi breg, kjer ob vstopu v sotesko stoji lesena skulptura »peklenščka«. Ponazarja pot skozi Pekel, nad katero kraljuje sam Hudič. Čez 400 metrov ponovno prečkamo strugo Borovniščice. Tu lahko desno nad stezo (Galerija) vidimo lomljenje dolomita po ravnih ploskvah. Kmalu se vzpnemo do prvega slapa, ki je med vsemi najmanjši. Pretaka se preko balvanov in je visok 5 metrov. 

Steza se povzpne do strme stene, čez katero peljejo stopnice. Pod njimi se pot odcepi na levi breg struge, kjer za mogočno skalno steno pada drugi slap, visok 16 metrov. Nastal je v strmo stoječi prelomni coni, v katero Otavščica še danes poglablja žleb. Voda pada iz tolmuna pod tretjim slapom po dveh vzporednih skalnih žlebovih, nato preko precej razjedenega strmega skalovja, se proti dnu pahljačasto razširi in pada v globok tolmun. Od tu je možno pot nadaljevati levo po stari, strmi »mulatjeri« nad tretji slap, kjer se združi s prvo stezo.

Sicer pa se po stopnicah, oz. t.i. »dr. Oblakovi poti« vzpnemo do razgledne ploščadi z mizo in klopjo ob vznožju tretjega slapa, imenovanega tudi Kozjak (zaradi gamsove silhuete na skali poleg slapa), visokega 18 metrov. Slap najprej drsi po žlebu, ki se nato prevesi tako, da voda pada 14 metrov do prečne razpoke in nato še 4 metre do tolmuna. Od tu je lepo vidna železna silhueta gamsa na skalnem pomolu na drugi strani soteske. Steza se nadaljuje po naslednjih stopnicah, ki so postavljene v ozek in strm kamin. 

Od razpotja do skalnega osamelca imenovanega »Hudičev zob« je pot zahtevna, vendar zavarovana z jeklenicami. Poimenoval ga je Frole Strmiški, ki je ob otvoritvi Pekla l. 1904 na njem izobesil slovensko narodno zastavo. Malo pod vrhom lahko pogledamo skozi skalno okno v globoko zajedo, ki je nastala s prelomom. Z vrha je lepa razgledna točka, s katere vidimo zaselka Pristava in Lašče ter vasi v zatrepu borovniške kotline: Niževec, Zabočevo in Brezovica. Nadaljujemo po sprva strmi, in za zdrs nevarni, nato pa po položnejši markirani stezi do petega slapu in do ceste nad njim. Nekaj sto metrov naprej od »Hudičevega zoba« se odcepi tudi stezica proti bruhalniku – izvirni jami, dolžine 60 metrov in globine 25 metrov, ki se poševno spušča v notranjost hriba.

Od razcepa se spustimo do struge, jo prečkamo na levi breg in se vzpnemo po stezi nad vodo do naslednjega mostu. Za njim nas čaka še vzpon po krajši lestvi in že stojimo pred čudovitim četrtim slapom, visokim 17 metrov. Gre za najlepšega med slapovi, saj voda prosto pada v enem pramenu in se v široki pahljači razbije na štirimetrski dolomitni kopici sredi tolmuna. Steza mimo četrtega slapa poteka po desnem bregu in se vzpne nadenj, kjer preko mostu prečkamo ozek, 15 metrov globok kanjon, ki ga je urezala voda, poln kotličev in manjših slapov. 

Po levem bregu nas steza vodi do zadnjega, petega slapa, ki je najvišji med vsemi, kar 20 metrov. Voda drsi najprej 15 metrov po poševno nagnjenem boku v koti pod steno, ki se dviga zahodno od slapu in pada v zgornji tolmun. Večina vode teče iz tolmuna naprej po kamnitem žlebu in nato pada strmo čez tri debele dolomitne sklade v spodnji tolmun. Nekaj vode pa že pred zgornjim tolmunom uide pod debelim dolomitnim skladom na levo, se pahljačasto razširi, in se na vmesni grbini loči v dva curka, ki sprva drsita po plasti, nato pa prosto padata čez rob treh odlomljenih skladov na dolomitno plast pod njim.

Nad slapom (610 m) lahko opazimo ostanke samodelujoče hidravlične črpalke (t. i. oven), s katero so poskušali črpati vodo za oskrbo višje ležečih vasi (Pokojišče, Padež, Zavrh), kamnit jez in za njim ostanke nekdanjih mlinov (Pokojiško-Padeški, Zavrhovski) in žag (Colnarjeva). Nad slapom še zadnjič prečkamo strugo na desni breg in se mimo ruševin povzpnemo do makadamske ceste proti Pokojišču (tu se priključi tudi steza čez Hudičev zob).

Po 0,5 km zavijemo desno na kolovoz (označeno s tablo in markacijami) ter po njem do razcepa (približno 1 km), kjer se lahko desno mimo skalne škrbine »Kozlovega gradu«, s čudovitim razgledom, in čez zaselek Pristava spet spustimo v pekelsko sotesko (steza se steče v dolino pri gostišču) (45 min) ali pa nadaljujemo levo proti Padežu in Pokojišču in se od tam spustimo v Borovnico (1 h 15 min). Od Pokojišča do Logatca je 3 ure, do Cerknice 2,5 ure in tu se deloma pešači tudi po Evropski peš poti E-7.

V soteski nas ne navduši le divja in razpenjena voda. Pozoren opazovalec naravnost obnemi ob vseh lepotah rastlinskega in živalskega sveta. Botanikom je še posebej rastlinski svet, zaradi nizke nadmorske višine, večna uganka. Simbol Pekla je postal endemični kranjski jeglič (Primula carniolica), ki izven gorskega sveta uspeva le na majhnem območju od Trnovskega gozda do Roba na Dolenjskem. Svoje značilne barve razkrije v aprilu. Poleg njega pa najdemo tudi drugo alpsko rastlinje: dvocvetno vijolico (Viola biflora), rumeno milje (Paederota lutea), dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), alpske (tudi mesojede) mastnice (Pinguicula alpina), kranjsko buniko (Scopolia carniolica), orlice (Aquilegia alpina) ...

V soteski pogosto srečamo gamse (Rupicapra rupicapra), predvsem v zgornjih delih soteske pa se k vodi občasno odpravi kralj notranjskih gozdov rjavi medved (Ursus arctos). Na lovu za majhnimi živalmi je vedno navadna lisica (Vulpes vulpes), nemalokrat pa na območju opazijo volka (Canis lupus) ter risa (Lynx lynx). Na nebu še občasno kraljuje planinski orel (Aquila fulva), ki prijadra iz ne tako oddaljenega gorskega sveta. Nekoč je imel v Peklu stalno bivališče, pa ga je naraščajoči turistični vrvež za vedno pregnal. Poleg njega sotesko preletavata rumena pastirica (Motacilla flava) in skalni plezalček (Tichodroma muraria). Tu je eno redkih območij, kjer gnezdi povodni kos (Cinclus cinclus), ki zaradi obširnih hidromelioracij sodi med ogrožene živalske vrste in sta skupaj s kranjskim jegličem zavarovana z Odlokom o zavarovanju redkih in ogroženih živalskih ter rastlinskih vrst. V globinah peklenskih tolmunov pa pozorno oko zasledi potočno postrv (Salmo trutta fario) ter znova oživljenega potočnega raka (Astacus astacus).